Indukcijsko segrevanje uporablja inducirani tok (izguba vrtinčnega toka), ki nastane v prevodniku pod vplivom visokofrekvenčnega-magnetnega polja, skupaj z učinkom magnetnega polja v prevodniku (histerezna izguba), da segreje sam prevodnik.
Ko kovinski prevodnik postavimo v visoko{0}}frekvenčno izmenično električno polje, bo v skladu s Faradayevim zakonom elektromagnetne indukcije znotraj prevodnika nastala inducirana elektromotorna sila. Zaradi zelo majhnega upora prevodnika nastane močan induciran tok. V skladu z Joulovim zakonom bo izmenično magnetno polje povzročilo, da tok v prevodniku teče proti površini prevodnika, kar povzroči učinek kože. Gostota izmeničnega toka je premo sorazmerna s frekvenco; višja kot je frekvenca, bolj koncentrirana je gostota induciranega toka na površini prevodnika, tj. močnejši je kožni učinek. To zmanjša efektivno prevodno površino, poveča upor in tako povzroči hitro segrevanje prevodnika.
Ko tok teče skozi prevodnik, se okoli njega istočasno ustvari magnetno polje. Visokofrekvenčni-tok teče v induktorsko tuljavo, zvito v zanko ali druge oblike (običajno iz bakrenih cevi). To ustvarja močan magnetni tok s takojšnjimi spremembami polarnosti znotraj tuljave. Ko je kovina, ki jo je treba segreti, nameščena v indukcijsko tuljavo, magnetni tok prodre skozi celoten segret material in ustvari velike vrtinčne tokove v nasprotni smeri od grelnega toka v segretem materialu. Zaradi upora segretega kovinskega materiala nastane Jouleovo segrevanje, zaradi česar se temperatura samega kovinskega materiala hitro dvigne, s čimer se zaključi segrevanje kovinskega obdelovanca.